Življenje z mladičkom 2/4: Prihod mladička domov

Srečanje s sostanovalci

Ker v stanovanju živi še prijateljica s svojo psico, smo se najprej srečali zunaj. Yeti je imel možnost raziskati neposredno okolico doma (od bloka in avtomobila se nismo oddaljili več kot kakih 20m, saj si dlje ni upal) in spoznati novo človeško in pasjo sostanovalko. Imeli smo srečo z vremenom. Bilo je sončno in toplo, zato smo se za kratek čas usedli na travo, kjer sta psa požvečila vsak svoj kos pasje žvečilke, skupaj iskala priboljške in opazovala okolico. Ko se je malček dovolj sprostil, se je še polulal in pokakal zunaj (ne bi bilo pa nič nenavadnega, če se to ne bi zgodilo), nato smo šli v stanovanje. Ko ga je prevohal, je zlezel k meni na posteljo in zaspal. Z izjemo dveh kratkih izhodov za večerjo in opravljanje potrebe je prespal ves večer in noč pa vse tja do 9. ali 10. ure zjutraj. Ponoči ni jokal, ni uničeval in ni lulal po stanovanju – pravzaprav v slabem mesecu, odkar je pri meni, ponoči nisva imela nobenih težav z grizenjem, lulanjem ali pretirano aktivnostjo. Zadnje dni mu sicer nekoliko nagajajo visoke temperature, zato podnevi spi precej več in posledično ponoči manj. Vendar ima na voljo dovolj igrač in pasjih žvečilk, s katerimi se zamoti, tako da njegova nočna aktivnost ni moteča za ostale stanovalce.

Kaj pa se dogaja podnevi?

Podnevi predvsem pazim, da mladič ni sam. Prvih 10 dni sem bila ves čas doma, zdaj pa občasno hodim v službo – zaenkrat le po nekaj ur hkrati in večinoma takrat, ko zanj lahko skrbi sostanovalka. Kadar to ni mogoče, zanj skrbijo njegove »pasje varuške« – ljudje, ki jim zaupam, in s katerimi sem se za varstvo dogovorila še preden sem se odločila za psa. Popolnoma samega ga še nekaj časa ne bom puščala. Imam to srečo, da si urnik dela lahko razporejam sama. Če te možnosti nimate, pa je nujno, da se vsaj prvih nekaj tednov psu zagotovi varstvo. Večino tega časa mladič tako ali tako prespi. Vas oziroma varuško potrebuje predvsem takrat, ko se česa ustraši oziroma ko potrebuje občutek varnosti, ki ga daje naša prisotnost.

Yeti je prve dni ves čas hodil za menoj po stanovanju. Ko sem šla prvič pod tuš, je jokal in tulil (kljub temu, da je bilo vse odprto in me je lahko videl, mu ni bilo popolnoma jasno, kaj se dogaja), tako da je bilo treba s tuširanjem prekiniti. Odzivnost na pasji jok je namreč izredno pomembna. S tem, ko sem stopila k njemu, se usedla z njim na posteljo in počakala, da se je umiril, sem mu dala vedeti, da bom poskrbela zanj, kadar bo v stiski. Joka zdaj, po dobrih treh tednih, skoraj ni več. Brez težav že kar nekaj dni lahko zapiram vrata kopalnice za seboj, odnesem smeti, grem po pošto in v miru skuham kosilo med tem, ko on počiva ali se igra v drugem prostoru. Za mano ne hodi več, razen, če je res utrujen in se ne more umiriti. Tudi moj odhod od doma ga ne vrže iz tira. Vse to so znaki, da mojo (zaenkrat zelo kratkotrajno) odsotnost dobro prenaša in ta čas bom postopno podaljševala, ko bo na to pripravljen. Vse to prilagajanje je tu z jasnim ciljem – želim namreč, da se moj pes počuti varnega. Občutek varnosti pa je izredno pomemben, če želimo, da mladiček odraste v samozavestnega in sproščenega psa.

O prvih skupnih sprehodih pa napišem več v nadaljevanju: 3/4 Prvi pasji sprehodi