Življenje z mladičkom 3/4: Prvi pasji sprehodi

Premalo ali preveč?

Predvsem je torej potrebna zmernost in prijetne izkušnje. Najinih sprehodov ne merim v metrih, ampak v prijetno preživetem času v različnih situacijah. Pri njegovih treh mesecih in pol sva zunaj nekje med 10 in 30 minut naenkrat (okvirno pravilo, ki se ga je dobro držati pri sprehodih, je 5 minut za vsak dopolnjen mesec starosti). Večina sprehodov poteka v neposredni okolici doma in na poznanih krajih, kamor se odpeljeva z avtom. Kako daleč pa bova šla, prepuščam njemu. In večino časa se sploh ne sprehajava, ampak poležavava v senci in opazujeva okolico. Vsak dan greva dlje, vendar se je šele zdaj počasi začel oddaljevati od vhoda v blok oziroma od avtomobila. Prvih nekaj tednov se nisva oddaljila več kot kakšnih 30 metrov. Vsakih nekaj dni ga peljem tudi na kakšen nov kraj, ki ga prav tako raziskuje v svojem tempu, in tudi tu gre vsak dan nekoliko dlje. Če je sprehod predolg ali prenaporen, se to hitro pokaže v brezglavem divjanju, grizenju povodca ali oprsnice, cviljenju in pospešeni hoji proti domu oziroma avtu. Še en znak, da se je dogajalo preveč je, da po prihodu domov divja, pogosto lula in se težko umiri. Najprej se je to dogajalo že po nekaj minutah sprehoda, iz dneva v dan pa lahko zunaj ostajava dlje. Kadar so sprehodi ravno pravšnji, se takoj po prihodu domov zamoti s kakšno žvečilko ali igračo in kmalu zaspi.

Družba drugih psov je zelo pomembna

Mladički se ogromno lahko naučijo od drugih psov in pasja družba je zanje izredno pomembna. Vendar napačno, preobremenjujoče druženje lahko prinese mnogo več škode kot koristi. Zato se trudim, da srečanja z novimi psi, ljudmi in predmeti potekajo kar se da sproščeno in prijetno. Kot vsi imava tudi midva pri tem nekaj težav predvsem z vsiljivimi mimoidočimi, ki bi radi »pobožali prikupnega mladička« in s psi, ki v svoji močni želji po druženju pozabijo, da torpedo pristop pasjega mladiča ne bo prepričal v igro, ampak v beg. Takim situacijam se seveda skušava izogibati, sem in tja pa se žal vseeno zgodijo. Več o tem, kakšne posledice ima lahko druženje mladiča z »moj-Fido-ne-bo-nič-naredil« psi in »zelo-rad-imam-pse-in-vaš-je-še-posebej-prikupen« ljudmi pa kdaj drugič.

Srečo imam, da sobiva z odraslo psico, od katere se lahko uči. To sicer s seboj prinaša tudi kar nekaj izzivov, a nam gre iz dneva v dan bolje. Poleg tega se redno srečujeva tudi z nekaterimi drugimi odraslimi psi, enkrat na teden pa gre z mano na tečaj Družabni mladički, kjer se ima možnost igrati in družiti z vrstniki. Oboje je izredno pomembno in vsem skrbnikom mladičkov toplo priporočam, da med znanci, prijatelji ali sosedi, ki imajo umirjene odrasle pse ali mladiče podobne starosti, poiščejo družbo za svojega mladička. Pri izbiri šole oziroma skupinskega tečaja za mladička poiščite tako, ki daje poudarek na druženju in socializaciji. Prepoved druženja lahko vodi v frustracijo in kasnejše težave v prisotnosti drugih psov. Primerna družba, ki vključuje tako igro kot skupno raziskovanje, mirno opazovanje okolice ter žvečenje in iskanje priboljškov, pa pomaga psom razvijati socialne veščine.

Najpogostejših težav z mladičkom pa se lotim v 4/4: Grizenje, skakanje, lajanje in sobna čistoča