Življenje z mladičkom 4/4: Grizenje, skakanje, lajanje in sobna čistoča

Ves čas pod nadzorom

Na začetku ga je bilo treba imeti ves čas pod nadzorom, saj je s svojimi zobmi preizkušal vse. Kar se je le dalo, smo doma umaknili. Na voljo ima kup različnih igrač: od pliša do lesa, gume, volne, vrvi … Dobi tudi veliko pasjih »grizic« v obliki sušenih uhljev, kože, repov in drugih dobrot. Mladički namreč ogromno grizejo. Z grizenjem spoznavajo svet okoli sebe, se pomirijo, ko so vznemirjeni, in blažijo bolečino, ki je posledica rasti zob. Po menjavi zob (ta se običajno začne okoli četrtega meseca in traja kak mesec ali dva) se tudi grizenje in uničevanje znatno zmanjša, zato se lahko predmeti počasi začnejo vračati na svoje mesto. Do takrat pa predvsem pazim, da so stvari pospravljene, če pa se loti česa prepovedanega (npr. pohištvo, tepihi, copati, ljudje … ), pa ga zamotim s katero od njegovih igrač oziroma ga usmerim v grizenje predmetov, ki so dovoljeni. Zaenkrat kakšne večje škode še ni bilo in tudi prepovedanih predmetov se skoraj ne loteva več.

Sobna čistoča

Prve dni so bile vse preproge zaščitene s pleničnimi podlogami. Psi namreč radi lulajo na vpojne površine, ne marajo pa lulati tam, kjer jedo in spijo. Po nekaj dneh si je sam izbral dva kotička, kjer najpogosteje lula, zato imamo zdaj plenične podloge nastavljene samo tam. Na tepihu, na katerem najpogosteje spi in žveči pasje dobrote, se že od prvega tedna ne polula več. Večkrat na dan ga tudi odnesem pred blok, da opravi potrebo, vendar mi to ne uspe vedno pravočasno. A to sploh ni težava – potrebo brez problema opravlja zunaj, ko bo starejši in bo lažje nadzoroval izločanje, pa bo tudi »nesreč« po stanovanju vse manj. Veliko večino časa lula na plenico, če pa slučajno zgreši (običajno zato, ker je plenična podloga preveč umazana in je še nisem zamenjala), pa pač počistim za njim. Lulanja v stanovanju je iz tedna v teden manj.

Lajanje, skakanje in drugo neželeno vedenje

Yeti je mladiček, kar v praksi pomeni, da se vsak dan srečamo s čim novim. Prejšnji teden so bile na primer vrečke velik bavbav. Če je videl vrečo smeti na balkonu ali zunaj na travniku, se je ustrašil in začel lajati. Zadnje dni se to dogaja, kadar zunaj zasliši psa ali pa ko igračo »čisto ponesreči« pošlje pod posteljo in ne more do nje. Prej so bili izredno problematični šopi plevela, ki so štrleli iz trave. Najnovejši žur pa je “pomoč” pri pometanju in sesanju stanovanja … In takih pretiranih reakcij na povsem običajne stvari bo še malo morje, saj se mladič o svetu šele uči in povsem običajno je, da se pri tem ustraši kakšne novosti. Zaenkrat se samo postavim k njemu in mu pokažem signal roke (odprta dlan, pri čemer psa ne gledam ali ogovarjam) in se običajno hitro umiri.

S signalom roke ali umikom mu tudi pokažem, kdaj je njegovo vedenje do mene neprimerno. Ko je vznemirjen in začne gristi, pri tem zobje včasih pristanejo tudi na moji roki. Prve dni je od vznemirjenja naskakoval. Zanimiva se mu zdi tudi hrana na mojem krožniku. Trudim se reagirati takoj, ko se začnejo pojavljati vedenja, ki jih od njega ne želim. Signal roke zaleže v veliki večini primerov, če pa to ni dovolj, pa vstanem in se obrnem stran. Uči se izredno hitro: nekajkrat poskusi, nato odneha. Bistveno lažje je neželena vedenja preprečiti ali preusmeriti takoj, ko se začnejo pojavljati, kot potem, ko že postanejo navada.