Zakaj moj pes ne more biti sam doma?

NapisalaAlja Willenpart/19.11.2024/Objavljeno vSamota, Vzgoja psa

Tudi vaš pes laja, tuli, uničuje ali pa se celo polula ali pokaka v času vaše odsotnosti? Morda vam ne pusti od doma ali pa vam je v stanovanju neprestano za petami? Gre za znake ločitvene stiske, poznane tudi pod izrazi osamitvena ali ločitvena tesnoba oziroma težave s samoto. Poimenovanje na stran – gre za pse, katerih vedenje je v času naše odsotnosti pogosto moteče za nas in okolico. Vendar se za neželenim vedenjem skrivajo močna negativna čustva. Tak pes ne more biti sam doma – ne le zato, ker je to moteče za nas, ampak zato, ker je to zanj škodljivo.

Ima vaš pes težave s samoto? Pišite mi, da skupaj poiščemo rešitev!

POŠLJI POVPRAŠEVANJE

Za težavami s samoto se skriva socialna bolečina

Psi so družabna bitja. Za družabne živali (mednje sodimo tudi ljudje) ima kronična osamljenost na zdravje približno tak učinek, kot kajenje. Družba pomeni varnost – v družbi je lažje najti hrano in zavetje, lažje se je ubraniti pred napadalci … skratka, družba pomeni preživetje. Tako je pomembna, da so tisočletja evolucije pse, ljudi in druga družabna bitja pripeljala do točke, ko ob ločitvi od ljubljenih posameznikov občutimo bolečino. Rečemo ji socialna bolečina. Gre za obliko čustvene bolečine, ki je izredno neprijetna. Osamljenost, žalost, jeza, ljubosumje, strah, negotovost, sram … vse to so samo nekatera čustva, ki nas ženejo, da (ponovno) vzpostavljamo stik z drugimi in da se obnašamo na način, da smo v družbi sprejeti.

Socialno bolečino procesira isti del možganov, kot fizično bolečino. Obstaja nešteto primerov in veliko raziskav na različnih sesalcih, ki kažejo na to, da je stik za družabne živali pomembnejši od hrane ter da je čustvena bolečina hujša od fizične. Strah pred socialno izključenostjo je močnejši od strahu pred fizično bolečino. Posamezniki, ki so bolj občutljivi za fizično bolečino, so bolj občutljivi tudi za čustveno bolečino. Bližina ljubljenih posameznikov zmanjša občutek fizične bolečine – povedano drugače, če nas nekaj boli in imamo ob sebi svojega partnerja ali dobrega prijatelja, bo naš občutek bolečine manjši. Družba je torej res, res pomembna.

Zakaj pride do lajanja, tuljenja in uničevanja?

Za pse velja podobno, kot za ljudi in ostale družabne sesalce. Vemo, da:

Se med psom in skrbnikom vzpostavi podobna vez, kot med otrokom in staršem
Je za pse človeška družba vsaj toliko (verjetno pa celo bolj) pomembna, kot pasja
Se v povprečju zavetiški psi po posvojitvi izredno hitro navežejo na svoje nove skrbnike in se jih pogosto močno oklepajo, saj je bila njihova potreba po varni navezanosti tako dolgo nezadovoljena
Je socialna bolečina pogost razlog za pojav vedenjskih težav pri psih

Ima vaš pes težave s samoto? Pišite mi, da skupaj poiščemo rešitev!

POŠLJI POVPRAŠEVANJE

Je torej res tako nenavadno, da marsikateri pes ne more biti sam doma? Ob ločitvi od skrbnika lahko občuti zelo močno bolečino. Z uničevanjem in grizenjem predmetov se skuša zamotiti in pomiriti, saj s tem pozornost z bolečine preusmerja drugam. Hkrati se ob grizenju sproščajo endorfini, ki pomagajo ublažiti občutek bolečine in na kratki rok lajšajo spopadanje s stresom ob ločitvi od skrbnika. Z lajanjem in tuljenjem kliče svojega skrbnika nazaj domov in skuša tako ponovno vzpostaviti stik z njim. S praskanjem po vratih se skuša osvoboditi – v njegovih očeh so vrata tista, ki ga ločujejo od ljube osebe. Skuša pobegniti in poiskati skrbnika.

Nekateri psi pa ugotovijo, da vse to nima smisla, in se ugasnejo. Ne uničujejo, ne lajajo, le ždijo v svojem kotičku in čakajo, da se skrbnik vrne domov. Na te moramo biti še posebej pozorni, saj na prvi pogled samoto dobro prenašajo. Znake ločitvene stiske moramo zato iskati drugje (npr. pes vam neprestano sledi po stanovanju, ob odhodu od doma se postavi pred vrata in vas ne želi spustiti mimo, ob vaši vrnitvi domov je pretirano vzhičen, v vaši prisotnosti je zaščitniški – npr. renči na obiske ali druge živali v gospodinjstvu itd.). Ko se strah, frustracija in vedenja, povezana s temi čustvi, enkrat zakoreninijo, jih je bistveno težje odpraviti, kot če se na začetku lotite postopnega navajanja na samoto.

Zakaj se razvije ločitvena tesnoba?

Ločitvena tesnoba je torej čustven odziv, ki se zgodi sam od sebe, ko je pes izpostavljen samoti oziroma ko to pričakuje. Normalno je, da je pes žalosten, ko ostane sam. Na to, kako se bo s to žalostjo soočil in ali bo zaradi nje razvil neželena vedenja, pa vpliva veliko dejavnikov. Med njimi so genetika, zgodnje življenjske izkušnje, način vzgoje in oskrbe psa (sočutna vzgoja in odnos s psom, ki temelji na razumevanju, pozitivnemu pristopu ter upoštevanju in izpolnjevanju pasjih potreb je pri tem učinkovitejša od grobosti in »trde roke«), sposobnost soočanja z izzivi in reševanja problemov, občutek nadzora nad lastnim življenjem in splošna raven stresa, ta seznam pa bi lahko bil še precej daljši.

En glavnih dejavnikov tveganja za pojav težav, vezanih na samoto je puščanje mladička samega, ko na to še ni pripravljen. Mladiči namreč nujno potrebujejo odrasle, saj jih te varujejo pred nevarnostmi, priskrbijo jim hrano in jih usmerjajo, da se počasi razvijajo v stabilne odrasle pse. V naravnem okolju psi svojo družino zapustijo v povprečju šele pri enem letu (najnižja zabeležena starost pa je okoli 5 mesecev). Mladič pri 2 ali 3 mesecih torej z razvojnega vidika nikakor ni pripravljen na samoto.

Poleg tega selitev mladička od vzreditelja in pasje mame v nov dom zanj predstavlja velik šok. Na glavo se obrne ves njegov svet – nenadoma se znajde v neznanem okolju in ob ljudeh, ki jih ne pozna. Prestrašen je in ne razume, kaj se je zgodilo. Če v tem stanju za povrh še ostaja sam (na primer če ponoči spi ločen od skrbnika, ali pa je podnevi sam v času naše odsotnosti), se bo njegov strah le poglabljal. Obstaja velika verjetnost, da bo strah prerasel v tesnobo, ki jo bo kasneje težko odpraviti.

Ima vaš pes težave s samoto? Pišite mi, da skupaj poiščemo rešitev!

POŠLJI POVPRAŠEVANJE

Moj pes ne more biti sam doma – kaj pa zdaj?

Na kratko – pri odpravljanju in preprečevanju ločitvene tesnobe ne gre za to, da psa enostavno pustimo samega doma in ga v izogib uničevanju zapremo v kletko, češ, da se bo že navadil. To ne bo naslovilo in rešilo vzroka težav – čustvene stiske, ki jo pes občuti ob ločitvi. Ta se bo kvečjemu poglobila, tudi, če simptomov (torej neželenih vedenj v obliki uničevanja in lajanja) morda ne bo več. Gre za težavo, ki se je je treba lotiti postopno, sočutno in predvsem celostno. Recepta, ki bi deloval za vse in v vseh primerih, ni. Vseeno pa je za čisto vse pse prvi korak enak: pes potrebuje družbo, občutek varnosti in zaupanje, da ga ne bomo spet zapustili. To pomeni, da ga nekaj časa ne smemo puščati samega, za čas naše odsotnosti pa poiščemo ustrezno varstvo pri znancih ali prijateljih. Psa podpremo z različnimi aktivnostmi, kot je npr. delo z nosom, druženje z vrstniki in reševanje različnih izzivov, ki pomagajo krepiti samozavest. Šele nato začnemo s postopnim navajanjem na samoto – korak po korak, minuto po minuto. Kolikor zmore pes in na način, da ob našem odhodu namesto stiske občuti sproščenost, umirjenost in zaupanje, da bo zmogel premagati tudi ta izziv – mi pa se bomo vedno vrnili domov.

Povzetek

Lajanje, tuljenje in uničevanje predmetov v času skrbnikove odsotnosti so tipični znaki ločitvene stiske.
Med psom in skrbnikom se ustvari čustvena vez, podobna tisti med otrokom in staršem. Pes zato lahko ob ločitvi od skrbnika občuti socialno bolečino. To je skupno ime za različna negativna čustva, ki jih pes občuti ob ločitvi od skrbnika: npr. žalost, strah in osamljenost.
Ni nujno, da pes v odsotnosti skrbnika laja in uničuje. Tudi, če je na videz čisto »priden«, lahko občuti stisko in socialno bolečino. Znake ločitvene tesnobe je treba iskati drugje.
Zapiranje v kletke ali puščanje psa samega, da »bo že nehal lajati«, ne bo pomagalo odpraviti negativnih čustev. Psa je treba na samoto navajati postopno, sočutno in v tempu, ki je prilagojen vsakemu posamezniku.

Vas zanima več? Oglejte si posnetek predavanja Sam doma: strah pred samoto.

NA PREDAVANJE