Vzgoja psa in odpravljanje neželenih vedenj je lahko zelo dolgotrajen proces, ki zahteva veliko predanosti in doslednosti. Včasih pa se zgodi, da kljub jasnemu planu, rednim treningom in doslednemu delu trening ne pomaga.

Nekaterih psov ne premamijo ne priboljški ne igrače, pri drugih se zdi, da gre vse kot po maslu … dokler ne pozabimo priboljškov doma, dokler motnja ne pride preblizu ali dokler nismo tudi sami z glavo drugje in psa ne (pre)usmerimo pravočasno. Takrat se pes obnaša, kot da nima za seboj niti ene učne ure, kaj šele tednov ali mesecev rednega dela.

Razlogi za neželena vedenja so različni, zato mora biti tudi plan dela prilagojen vsakemu psu posebej. Vseeno pa bom skušala tokrat v prispevku povzeti najpogostejše vzroke za neuspeh pri odpravljanju vedenjskih težav.

Smo res naslovili vzroke neželenega vedenja?

Iskanje vzrokov neželenega vedenja je ključen korak pri njegovem odpravljanju. Žal smo ljudje prepogosto usmerjeni le na odpravljanje vedenja samega. Če na primer pes pobira hrano s tal, naletimo na nasvet, naj pes na sprehodih nosi nagobčnik. Težava je na videz rešena – pes res ne more več pobirati hrane s tal (čeprav nekaterih niti nagobčnik ne ustavi … ). Vendar se v ozadju takega vedenja lahko skriva marsikaj, tudi zelo resne zdravstvene težave. Nagobčnik pa teh ne bo odpravil.

Vsako obnašanje je hkrati tudi komunikacija. Psi s skakanjem, lajanjem, vlečenjem na povodcu, pobiranjem hrane s tal, agresijo in drugimi (želenimi ali ne) vedenji nekaj sporočajo. Za neželenim vedenjem se lahko skriva stres, lakota, utrujenost, pretirano vznemirjenje, frustracija, zdravstvene težave … Tudi utrujeni, bolni, lačni in preobremenjeni ljudje postanemo razdražljivi in na splošno ne najbolj prijetni za svojo okolico. S psi ni nič drugače.

Iskanje in naslavljanje vzroka za neželeno vedenje našega psa je zato ključno. Ko odpravimo vzrok, tudi vedenje zelo pogosto izgine ali se znatno izboljša. Če je na primer pes po sprehodu hiperaktiven in se ne more umiriti, je to zelo pogosto posledica prezahtevnega sprehoda. Lahko, da je bil sprehod predolg, s premalo vohanja in preveč dražljaji. Ko skrajšamo sprehode in jih bolj prilagodimo psu (več o pasjih sprehodih preberite v ostalih prispevkih na blogu), se bo tudi pes po sprehodu lažje umiril.

Smo nehali utrjevati neželeno vedenje?

Pogosteje kot nekaj počnemo, bolje nam gre in bolj avtomatsko postaja to vedenje. In ko je vedenje enkrat dobro naučeno, ga je izredno težko, če ne kar nemogoče, pozabiti oziroma se ga odvaditi. Ste poskusili kdaj voziti kolo (drsati, skakati ristanc, vstavite poljubno aktivnost, ki ste jo v preteklosti pogosto počeli) po tem, ko ga niste vozili že nekaj let? Verjemite, presenetljivo lahko je.

Psi morda res ne vozijo koles, a za njih velja enako kot za nas – ko neko vedenje obvladajo, ga ne pozabijo kar tako. Zato je za uspešno odpravljanje neželenih vedenj nujno, da preprečimo možnost njihovega izvajanja. To pogosto zahteva nekaj prilagoditev in iznajdljivosti, a brez tega koraka ne gre. Če imamo psa, ki laja in se zaganja v druge pse, lahko še tako treniramo, vadimo, nagrajujemo … vsakič, ko se zažene v drugega psa, se to obnašanje utrjuje in nas vrne nekaj korakov nazaj v napredku. Začasno izogibanje situacijam, v katerih se pojavljajo težave, je zato izredno pomembno.

Reaktivnost je pogosto posledica neizpolnjenih potreb – npr. pomanjkanja pasje družbe.

Ni vseeno, kako in kdaj se lotimo učenja.

Ljudje se pogosto prepiramo o takih in drugačnih metodah vzgoje in šolanja psov. S priboljški, z igračami, s klikerjem ali brez, z zatezno ovratnico, stara šola, nove metode … To, da nasilje nima mesta v vzgoji psa, res ne bi smelo biti več stvar debate. Če komu slučajno vest še vedno dopušča pretepanje, dretje, cukanje in kakršnokoli drugo znašanje nad psi, naj na tem mestu spomnim, da je tudi znanost je že zdavnaj dokazala, da so averzivne metode dela s psi škodljive in mnogo manj učinkovite od dela s pozitivno motivacijo.

A žal ideja, da psu pač damo priboljšek in se bo naučil vsega, kar želimo, niti približno ne drži. Res je, da bo pes bolj verjetno izvajal vedenja, za katera je nagrajen, in manj verjetno izvajal vedenja, za katera ne dobi nagrade. A kaj je nagrada in kaj kazen, je stvar vsakega posameznika in se lahko razlikuje celo od situacije do situacije. Je priboljšek v roki skrbnika res vreden več od kopanja luknje na sosedovem vrtu ali igre z drugim psom? Je igra s skrbnikom res vredna več od teka za srno?

Zelo pogost pojav pri učenju psov s priboljški je zasenčenje (ang. overshadowing). To se zgodi, ko je en dražljaj tako močan, da nanj usmerimo vso svojo pozornost in ostalega dogajanja ne opazimo. Zato naj med drugim ne bi telefonirali med vožnjo. In zato gre marsikateri pes uspešno, brez reakcije oziroma opaznih težav mimo motečega dražljaja med tem, ko ga hranimo s priboljški. Ko pa priboljškov ni ali pa smo pri hranjenju prepočasni in pes dejansko opazi dražljaj (torej npr. drugega psa, kolo, avto…), ki mu gre nasproti, pa reagira. V tem primeru trening ne pomaga zato, ker pes zaradi pretirane pozornosti na priboljške (igrače, nas, karkoli pač že uporabljamo kot »nagrado«) sploh ni bil pozoren na svojo okolico in se zato pravzaprav ni naučil ničesar.

Ali psa res učimo to, kar mislimo, da ga učimo?

Pri učenju je pomembna tudi naša doslednost (če npr. psa učite, da ne sme skakati na obiske – ali pri tem res sodelujejo vsi obiski, ali je včasih skakanje pravzaprav zaželeno oziroma dovoljeno?) in čas naše reakcije. Če npr. pokličete psa k sebi in med tem, ko vi brskate za priboljškom, pes pride k vam, se uleže na tla, nato skoči na vas (»daj že tisti priboljšek!«) in ga vi končno nagradite – kaj ste pravzaprav nagradili? Prihod k vam ali skakanje na vas?

Pa ko smo ravno pri skakanju – ko pes skače na skrbnika in ga ta začne odrivati, morda prerivanje še podkrepi z besedami »fuj, dol, ne!« … to pes pogosto dojame kot igro. Psi se med igro med drugim prerivajo, lajajo in skačejo en po drugem. Namenjanje pozornosti psu, ki dela nekaj narobe, tako vedenje pogosto le okrepi – tudi če pri tem uporabljamo besede, ki v človeškem jeziku pomenijo »ne«.

Psi nam s svojim obnašanjem nekaj sporočajo. Pomembno je, da se ne lotimo le preprečevanja in preusmerjanja neželenega vedenja, ampak najprej naslovimo vzroke zanj.

Trening ne pomaga, če se pes ni zmožen učiti.

Na učenje vpliva veliko dejavnikov. Če je situacija preveč stresna, frustracija prevelika, strah premočan, če se pes znajde v situaciji, v kateri se spominja preteklih travmatičnih dogodkov (npr. v parku, kjer ga je nedavno napadel drug pes), se ne bo zmožen učiti, ne glede na to, kako se trudimo. Tudi, če bo uspešno naredil to, kar želimo od njega, obstaja velika verjetnost, da si nove izkušnje enostavno ne bo zapomnil. Zato je za uspešno učenje pomembno, da ustvarimo situacijo, v kateri bo pes sproščen in se bo sploh zmožen naučiti česa novega. To velja tako za zunanje dejavnike kot za psihično stanje psa.

Manj je več – sproščeni sprehodi brez neprestanega ponavljanja vaj so v veliko pomoč pri odpravljanju težav.

Kako se torej lotiti odpravljanja neželenega vedenja?

Plan dela za odpravljanje neželenega vedenja je resnično odvisen od primera do primera. Na splošno pa velja nekako takole:

  1. Ugotovimo vzroke za neželeno vedenje in jih odpravimo
  2. Začasno preprečimo izvajanje neželenega vedenja
  3. Ustvarimo situacijo, v kateri se bo pes lahko učil
  4. Utrdimo nove vzorce vedenja v takem okolju oziroma situaciji
  5. Postopno nove vzorce vedenja prenašamo v nove situacije

Ne pozabite – trening ne pomaga predvsem zato, ker od psa zahtevamo preveč, prekmalu in v situacijah, ko se enostavno ni zmožen drugače obnašati.

Vzgoja psa je polna izzivov. Za dodatne informacije in nasvete me kontaktirajte!

Preberite še …