Ko pes sedi – kako pogosto se sam od sebe usede vaš pes?

Če bi ga bolelo, se ne bi usedel … Ali pač?

Psi so izredno radovedni in učljivi, ljudje pa vedno bolje razumemo, kako se psi učijo in razmišljajo. Znanje s pridom uporabljamo pri učenju naših psov, a zavedati se moramo, da imamo hkrati s tem nad psom veliko moč in nadzor. Če ga učinkovito naučimo, bo pes naredil marsikaj – tudi stvari, ki so zanj morda neprijetne ali celo boleče. Če je nagrada dovolj dobra (ali pa strah pred kaznijo dovolj močan), bo pes resnično naredil, kar bomo želeli od njega. V tem niso tako drugačni od nas – tudi mi gremo v službo, ko bi raje ostali doma, kupujemo traparije, ko nimamo denarja in cele dneve presedimo za računalnikom kljub bolečinam v križu, ne?

Prav je, da se pred učenjem vsakega vedenja vprašamo, čemu to sploh služi in kako se ob tem počuti naš pes.

So psi sploh zgrajeni za usedanje?

Psi se seveda usedajo tudi sami od sebe, ne da bi jim to ukazali. Gre za povsem naravno in normalno pasje vedenje. Vendar je med naučenim in »naravnim« sedenjem velika razlika. Ko psa naučimo, da se usede, pravzaprav pogojimo tudi to, kako sedi. Položaj, v katerem je brez težav sedel kot mladiček, lahko v odrasli dobi postane neprijeten, celo boleč – posebej, če ima pes težave z mišicami ali sklepi. A ker je tako naučen, pes ta gib kljub temu izvede.

Študija, ki s(m)o jo izvajali učenci Turid Rugaas v sklopu njenega izobraževanja za inštruktorje in ki jo je v zadnjih letih njena študentka Lyubov Elupova še poglobila, je pokazala še nekaj zanimivosti okoli pasjega usedanja. Psi se sami od sebe razmeroma redko usedejo, pri čemer opažamo razlike med pasmami in starostnimi skupinami. Psi v povprečju sedijo le okoli 8 minut na dan, usedejo pa se povprečno 12x na dan. Več kot tretjina vsega usedanja se zgodi takrat, ko opazujejo svojega skrbnika oziroma nekaj želijo od njega – gre torej za naučeno vedenje, ki ga brez naše prisotnosti ne bi bilo!

Sicer pa psi običajno sedijo le nekaj sekund, preden se premaknejo. Največkrat sedijo, ko nekaj opazujejo. Poleg tega sedijo, ko se praskajo, nekateri psi se usedejo, preden se uležejo. Sedenje pa je tudi oblika pasje komunikacije, gre za enega miritvenih signalov.

Mlajši psi se usedajo pogosteje od starejših. Manj se usedajo psi z gibalnimi težavami, ki v povprečju prav tako sedijo manj časa, kot psi brez težav. Hrti in podobne pasme se usedajo zelo redko ali celo nikoli.

»Naučeno« sedenje izginja počasneje, kot »naravno«. Kaj to pomeni? Če usedanje za psa ne bi imelo nobenih (pozitivnih) posledic, bi s starostjo število usedanj na dan upadalo. Tako pa psa za usedanje nagrajujemo npr. s priboljški, hrano, pohvalo … zato tako usedanje počasneje izzveni, tudi če ga začnemo popolnoma ignorirati.

Zakaj tako malo usedanja?

Sedenje je za psa precej neudoben položaj, podobno kot za nas čepenje. Počepi pa, tako kot pri ljudeh, zahtevajo veliko moči in aktivirajo veliko mišic. Posebej mladički teh mišic še nimajo dobro razvitih. Pogosto usedanje in vstajanje zato povzroči pritisk na sklepe, ki na dolgi rok lahko doprinese k težavam s sklepi in hrbtenico. Tako kot nepravilno izvajanje počepov ljudem prinese več škode kot koristi, enako velja za pse in usedanje. Samo pomislite, kako pogosto od psa zahtevamo usedanje in vstajanje v sklopu le enega treninga …

Usedanje in vstajanje je še posebej problematično na drsečih tleh. Parket, ploščice in večina drugih talnih površin zelo drsi. Že hoja ali tek po taki podlagi na dolgi rok lahko privede do resnih poškodb, ko pa pes sedi na taki površini, pa gredo njegove noge pogosto v »špago«. Pride do napačnega obremenjevanja mišic in sklepov ter do mikropoškodb, ki se kasneje lahko seštejejo v resnejše težave s sklepi oziroma gibalnim sistemom psa.

Kaj pa odpravljanje problematičnega vedenja?

Čeprav ukaz »sedi« lahko prepreči kakšno neželeno vedenje (vsi se najbrž lahko strinjamo, da če pes sedi, ne more skakati), to ne odpravi vzroka zanj. Zato je treba v prvi vrsti ugotoviti, zakaj se to pojavlja. Pes, ki npr. skače v posodo s hrano, je morda lačen. Skakanje lahko odpravimo z nekaj prilagoditvami pri hranjenju (pogostejše hranjenje, manjši obroki, sprememba prehrane). Pes, ki se zaganja v mimoidoče, se jih morda boji – usedanje ne bo naslovilo strahu, le preprečilo bo zaganjanje. Strah se lahko še stopnjuje in pojavijo se lahko druga neželena vedenja. Zaganjanje v mimoidoče lahko naslovimo na primer z umikanjem na ustrezni razdalji, ki jo sčasoma zmanjšujemo. Namesto usedanja pred prečkanjem ceste lahko psa naučimo, da preprosto počaka in stoji pri miru. Rešitev je vsaj toliko, kot je težav in vzrokov zanje.

Toplo priporočam branje prispevka o usedanju, ki ga je napisala Julia Robertson, ustanoviteljica organizacije Galen Myotherapy (v angleščini): KLIK